Podlage sadnih vrst

Sadne podlage določajo velikost, starost drevesa, odpornost itd.

Če si pozorno ogledamo sadike, ki jih je mogoče kupiti v sadnih drevesnicah, bomo razločili, da so sestavljene iz dveh delov. Spodnjemu delu s koreninskim sistemom vred, ki sega vsaj ped iz zemlje, pravimo podlaga, nanjo pa je cepljena žlahtna sorta sadne vrste, npr. jablane, marelice ali češnje, ki jo želimo vzgojiti v drevo.

Človek je že zelo zgodaj v zgodovini ugotovil, da večina dreves, vzgojenih iz semena, nima enakih lastnosti – torej tudi ne plodov enake kakovosti in okusa – kot starševska rastlina, da pa je mogoče s cepljenjem njenih poganjkov na ustrezno podlago vzgojiti drevo s popolnoma enakimi lastnostmi. Takšnemu nespolnemu načinu razmnoževanja pravimo tudi vegetativno razmnoževanje.

Podlaga sadnega drevesa za cepljenje seveda ni nekaj poljubnega. Praviloma gre za eno od sort iste sadne vrste. Posebnost pa je, da so si nekatere sadne vrste, na primer marelice, breskve in slive, genetsko tako blizu, da lahko zanje uporabimo enake podlage. Tisti, ki se cepljenja žlahtnih sort na podlage nameravajo lotiti sami, morajo biti pozorni še na podatek o njihovi skladnosti oz. kompatibilnosti, opozarja Roman Mavec. Ne zadostuje samo, da se cepič na podlago (ta je vedno vsaj eno leto starejša od cepiča) prime, temveč mora tudi dobro rasti, to pa ni vedno pravilo. V takšnih primerih se je kot vmesni člen med podlago in cepičem izbrane žlahtne sorte uveljavila še tretja sorta, posredovalka, skladna z obema deloma. Zelo znan je primer cepljenja hrušk na kutinovo podlago MA, pri katerem se za določene sorte hrušk kot posredovalki uporabljata sorti hardijevka ali pastorjevka. Sadike s posredovalko so v primerjavi z drugimi zaradi dveletne vzgoje precej dražje.

Nekdaj so sadjarji za podlage uporabljali samo naključne ali namerne sejance – rastline precej neizenačenih lastnosti –, ki so zrasli iz sadne peške ali koščice. Zdaj imamo na razpolago tudi vegetativne podlage, nespolno razmnožene iz tkiva rastlin (najpogosteje poganjkov) določene sorte. Njihove lastnosti so popolnoma enake kot pri matičnih rastlinah. Drevesa na podlagah, ki so zrasle iz semena – poleg sejanca sta zanje uveljavljena izraza divjak ali semenjak, v strokovnem jeziku pa generativna podlaga –, so skoraj vedno višje in bujnejše rasti, medtem ko so na vegetativnih podlagah od šibke do srednje bujne rasti in prej dosežejo rodno dobo, že drugo ali tretje leto. Bistveno se razlikuje tudi podzemni del, saj imajo sejanci precej bolj razvejen in močnejši koreninski sistem kot vegetativne podlage. Po naštetih značilnostih imenujemo podlage sadnih dreves kot šibko, srednje bujno in bujno rastoče.

Ne glede na vrsto podlage je pomembno, da je cepljeno mesto vsaj decimeter nad tlemi, saj bi v nasprotnem primeru žlahtna sorta utegnila pognati svoje korenine in začela rast uravnavati drugače kot podlaga. Treba je upoštevati, da se lahko posajeno drevo čez čas še nekoliko posede v zemljo, opozori sogovornik.

Lastnosti sejancev

Za vse rastline, ki vzklijejo iz semena, je značilna geotropična rast, kar pomeni, da poženejo glavno, srčno korenino v globino, proti središču Zemlje. Njihove korenine se močno razraščajo tako po sloju tik pod površino zemlje, kjer je veliko hranilnih snovi, razloži Roman Mavec, kot v globino, kar drevesu zagotavlja dobro zasidranost, zaradi česar ne potrebuje opore. Takšen koreninski splet sejancem omogoča, da iz zemlje načrpajo več hranil in vode kot drevesa na vegetativnih podlagah, zato bolje prenašajo sušo, hkrati pa so bolj občutljivi na talno vlago. Ta ni vedno zaželena, saj lahko visoka raven podtalnice izzove gnilobo koreninskega vratu. Drevesa z močnimi koreninami dobro kljubujejo neurnim vetrovom in posajena v bregu preprečujejo plazenje. Kako je z odpornostjo žlahtnih sort, cepljenih na sejance, na bolezni in škodljivce? V praksi je precej primerljiva, kot če bi iste sorte cepili na vegetativne podlage, odgovarja sogovornik. Bujnost sejancev se razlikuje glede na sadno vrsto: pri breskvah lahko zrastejo le nekaj čez tri metre visoko, medtem ko pri orehu presežejo deset metrov. Sejanci so primerni za samostojno stoječa drevesa in visokodebelne travniške sadovnjake in lahko živijo tudi sto let.

Lastnost vegetativnih podlag

Za vegetativne podlage so izbrane takšne sorte sadnih vrst, ki se zelo dobro ukorenininjo in dobro prehranjujejo nadzemni del drevesa. V selekcijskih središčih po svetu so pri njih iskali še druge ciljne lastnosti: velikost oziroma bujnost rasti in odpornost na talne bolezni in škodljivce. Drevesa na šibko rastočih vegetativnih podlagah potrebujejo vse življenje oporo, ker imajo šibek in plitev koreninski sistem, medtem ko je ta pri srednje bujnih podlagah razmeroma dobro razvejen in lahko drevesa sama nosijo težo pridelka. Življenjska doba dreves na vegetativnih podlagah je od 40 do 50 let.

V drevesnicah vzgojijo vegetativne podlage tako, da posajeno matično rastlino – imenujejo jo tudi korenjak – odrežejo dve pedi nad tlemi, s čimer spodbudijo, da iz debla (osnove) požene stranske poganjke. Ko so dolgi okrog 30 cm, jih ogrnejo z zemljo, v temi in ob talni vlagi pa ob osnovi kmalu poženejo koreninske laske. Izkušen drevesničar odreže poganjke skupaj z zasnovo bodočega koreninskega sistema in tako pripravljene podlage do sajenja shrani v hladnih in vlažnih razmerah. Sami lahko pridemo do nove podlage z enakimi lastnostmi, kot jih ima obstoječa vegetativna podlaga, kadar drevo požene koreninske izrastke. Skupaj s koreninskimi laski jih bomo najlaže odstranili tako, da jih z roko odčesnemo od podlage, svetuje Roman Mavec.

Tudi majhno drevo mora dihati

Na izbiro podlage najbolj vplivata razpoložljivi prostor in namen sajenja sadnega drevesa, upoštevati pa je treba sestavo tal (podlage so lahko različno občutljive na njihov pH), globino zemlje in želeno obliko krošnje. Ljubiteljski sadjarji morajo realno oceniti tudi zahtevnost gojitvenih posegov, opozori sogovornik. Ni vseeno, ali bi radi predvsem uživali v videzu drevesa ali jih bolj zanimata hitra rodnost in dobra skladiščna kakovost plodov. V zadnjem primeru svetuje šibke podlage, ki omogočajo obiranje sadežev s tal, medtem ko bodo s sejancem prispevali k skladnosti naravne krajine, pod njim bodo lahko kosili, pasli in zagotovili zatočišče za različne žive organizme. Četudi velja, da enaka sadna sorta, cepljena na sejanec, ob uporabi enakih gojitvenih ukrepov rodi sadeže primerljive kakovosti kakor cepljena na šibkejšo podlago, je manj verjetno, da bomo pet in več metrov visoko drevo enako intenzivno obrezovali in ga škropili kot nižja. Delo na takšni višini je težko in nevarno, tudi pridelek bomo bolj verjetno pobirali s tal, torej bo obtolčen in primernejši za predelavo. Manj intenzivno oskrbovana drevesa so poleg tega nagnjena k izmenični rodnosti.

Ljubiteljski sadjarji, ki imajo na vrtu prostora le za nekaj dreves, morajo pred razporeditvijo narediti sadilni načrt, pri katerem morajo upoštevati končno velikost drevesa. Jablane, posajene na šibke podlage, potrebujejo vsaj meter in pol širine, na bujnih podlagah do tri metre in pol, na sejancih pa vsaj pet metrov. Shraniti si je treba podatek o vrsti podlage, saj je odločilen pri obrezovanju. Drevo mora dihati, večkrat poudari sogovornik, utesnjevanja v rasti ne mara, poleg tega je prostornina krošnje vedno v premem sorazmerju s prostornino koreninskega sistema – ta se v tlorisu razteza na enaki površini kot krošnja. Tudi če se odločimo za ploščate gojitvene oblike, kakršne poznamo pri hruškah, mora biti prostornina krošnje primerljiva s prostornino pri krožno razporejenih ogrodnih vejah. Drevesa, ki jim krošnjo preveč obrežemo, bodo na presežek hrane, ki jo dobavljajo korenine, odgovorila z ekstremno bujno rastjo, ki lahko prav tako preseže predvideno višino in širino.

Sadne vrste na potaknjencih

Na potaknjencih zrastejo tiste sadne vrste, ki se rade ukoreninijo. Sajenje potaknjencev, zelenih ali olesenelih poganjkov matične rastline, je vegetativni način razmnoževanja, s katerim prenesemo vse njene lastnosti. Po besedah Romana Mavca lahko z njimi sami razmnožimo ribez, kosmuljo, josto, aktinidijo in ameriške borovnice, vendar se potaknjenec slednje brez uporabe hormonov, ki pospešujejo ukoreninjenje, težko prime. Sadike teh sadnih vrst se tudi v drevesnicah ne prodajajo kot sorte, cepljene na podlago, izjema so le rdeči, črni ribez in kosmulje, cepljeni na zlati ribez, ki naredi drevesasto obliko. Nekdaj so sadike aktinidije prodajali kot žlahtne sorte, cepljene na podlage, njihova slabost pa je bila, da je cepljeni del ob pozebi propadel in iz podlage je potem pognala druga sorta. V zadnjih letih se sadijo kar žlahtne sorte na lastnih koreninah, tako da po zmrzali iz podzemnega dela zraste rastlina z enakimi lastnostmi.

Maline, robide, njuni križanci in leska se vegetativno razmnožujejo drugače, z delitvijo rastlin, pri katerem razdelimo tudi koreninski del.

Vir: http://www.deloindom.si/

Priljubljenost

 300 x 250 web Priljubljeni

AKUMULATORSKE ŠKARJE

Slika1

VELEPRODAJA SADNIH SADIK

VEČLETNE SADIKE STARIH SORT

Naročila že sprejemamo!

Več....

CIPRESE THUYA SMARAGD

Lastna proizvodnja sadik

(Velikosti do 200 cm)

ciprese_p_web

več...

 

vse_za_okrasne_trate

PROFESIONALNO SEME

OKRASNIH TRAT

IN GNOJIL


 

Članov : 3
Vsebina : 48
Števec pogledov vsebine : 170156

Anketa

Ali ste zainteresiran kupec večjih (že vzgojenih) dreves in grmov v loncih






Rezultati
agivu.SHOP